IZHODIŠČE
Znakovni sistem - sistem likovnih znamenj - pri Stupici dopušča "vmesnost" in iz-postavljenost posameznega znaka, ki sam drži, vzdržuje zgradbo dela: posameznega in v celoti. Lahko ga torej obravnavamo posebej, znotraj ostalih znakov in umetnostnih prvin, kot celovito prispodobo, veliki znak, ki zadrži vse bistvene značilnosti, ki izpolnjujejo njegovo likovno stvaritev. Ta izpostava znaka, ki govori za sebe, je samostojna figuralna norma - vzorec.
( Pregelj Stupica, Bernard, Vprašanje kontinuitete slovenskega slikarstva, 1999.)

Gre za adaptacijo obstoječe stanovanjske hiše in prizidka druge hiše na mestu in v obstoječih gabaritih stare lesene drvarnice.

ZASNOVA
V drugi hiši sosedje niso dovolili odpiranja fasade proti dvorišču, zato hiša srka svetlobo iz stropa in čelnih strani. Tako kot na sliki Stupice se tudi v projektu v obeh hišah pojavijo ločeni zunanji atriji in loggie, ki kot prazni prostori povezujejo obe hiši. Prazni prostori povezujejo obe hiši na arhetipskem nivoju, saj so si kljub različni uporabi in karakterju, enotni po vzorcu oblikovanja. Prazni prostori postanejo bistveni za bivanje in postanejo arhitektura.

Druga hiša predstavlja prizidek, zato je namenoma oblikovana kot ločen objekt. Objekt prevzame enovito podobo, kot na primer kamen, ki ima po celotnem obodu enako površino.

Kritina zaobjame celotno hišo, snegolovi, ki so razporejeni tako po strehi kot fasadi, pa kot teksturne nitke mehčajo monolitnost objekta. Mesta, kjer objekt srka svetlobo, namenoma izpostavimo in še bolj poudarimo z drugim materialom. Prostor v notranjosti se prilagaja odprtinam na strehi, ki se meandrasto razlivajo po tlorisu. S tem hkrati ustvarimo en enoten in več ločenih prostorov, ki se delno skrivajo za meandri.